Zgodovina doma

Slovenski dijaški dom Simon Gregorčič je bil ustanovljen leta 1945 v težkih razmerah povojnega obdobja. Njegova ustanovitev je povezana s ponovnim odprtjem slovenskih šol; temu je odločilno pripomogel prav dijaški dom, saj je slovenskim učencem iz Gorice in okoliških vasi nudil primerne pogoje za šolanje. Prva leta je deloval v stavbi bivše karabinjerske postaje pri južni železniški postaji v nelahkih bivalnih razmerah. Leta 1948 se je dom preselil v prvo nadstropje stavbe v ul. Montesanto, kjer je kasneje zasedel tudi ostale prostore.  Gojenci so prihajali iz Gorice, predvsem pa iz okoliških vasi: od Števerjana in Plešivega do Ronk in Doberdoba. Predvsem v 70-ih in 80-ih letih je bilo tudi veliko Benečanov. 

Skoraj pet desetletij je dom opravljal pomembno vlogo socialne ustanove, ki je mladim pripadnikom slovenske manjšine v Italiji omogočala šolanje v materinem jeziku.  V tem pogledu je bil dom izredno pomemben pri ohranjanju čuta pripadnosti slovenskemu narodu, posebno če upoštevamo, da je sprejemal tudi otroke in mladostnike iz videmske pokrajine, kjer ni bilo slovenskih šol. Poleg didaktične pomoči in primernih bivalnih pogojev je dom  gojence kulturno izobraževal v obliki pevskih vaj, priprav na recitatorske nastope in zaključne prireditve. Kakovost in količina dejavnosti sta tako narasli, da so gojenci in gojenke nastopali tudi na prireditvah v mestu, zlasti v dvorani Pri zlatem pajku. V sedemdesetih letih je dijaški dom doživel neke vrste proporod in postal pravo žarišče mladinskega dogajanja na Goriškem. Dijaki in dijakinje so prevzeli večjo odgovornost v domskem življenju, predvsem pri organizaciji kulturnih in športnih dejavnosti. Dom je svoja vrata odprl tudi zunanjim mladinskim organizacijam, tabornikom RMV ter Mladinskemu krožku. Ideja športnega društva Dom se je porodila v domu in z njo se je začela razvijati košarka. V poletnih mesecih je zunanje igrišče gostilo vsako leto turnirje v odbojki in košarki. Takrat je bil dijaški dom središče Slovencev, ki so živeli v mestu.

Ker se je v začetku devetdesetih let zaradi spremenjenega družbeno-ekonomskega stanja družin in porajanja novih zahtev in potreb študirajoče mladine število gojencev znatno znižalo, se je vodstvo doma odločilo, da dejavnost preusmeri iz vzgojno-varstvene v vzgojno-izobraževalno. Dom kot internat je bil zato zaprt, staršem pa je bila zagotovljena bogata ponudba storitev, od popoldanskega varstva s prevozom iz šol in kosilom do raznovrstnih izobraževalnih tečajev. Število gojencev se je postopoma začelo iz leta v leto večati, v zadnjih letih se je število ustalilo na približno 90 gojencev.